Julij 2005, intervju za Mag s tedanjo državno sekretarko na ministrstvu za gospodarstvo. Dve leti za tem inervjuvanka odigra glavno vlogo pri načrtni likvidaciji tednika Mag. Foto: Primož Lavre
S politično-kapitalskim prevzemom tedenskega magazina Mag v začetku januarja 2008, ki je vse od ustanovitve leta 1995 imel prepoznavno desno-sredinsko uredniško politiko, se je pluralizem na področju tiskanih medijev v Sloveniji še dodatno skrčil. Od nadzornega sveta časopisne hiše Delo in posredno njenega lastnika Pivovarne Laško nastavljeni novi odgovorni urednik, ki je s sabo na Mag pripeljal tudi novo novinarsko ekipo, je uredniško politiko tedenskega magazina takoj radikalno preusmeril v levo – v smer, ki jo bolj kot ne že zastopajo praktično vsi dnevni tiskani mediji v Sloveniji. Tednik je postal precej bolj naklonjen politiki sedanjih opozicijskih strank, ki po štiriletnem premoru, ko vodi vlado premier Janez Janša, očitno tudi s pomočjo podpore medijev, poskušajo ponovno priti na oblast. Mag, ki je v zadnjem času povečal tiskano naklado (na teden je bilo prodanih med 13 in 14 tisoč izvodov) in s tem vpliv v javnosti, je ravno v letu novih parlamentarnih volitev postal za njegove nove lastnike in njihove nove politične zaveznike v sedanji opoziciji, moteč faktor in ga je bilo očitno samo zaradi tega potrebno nasilno uredniško preurediti. Z radikalno spremembo uredniške politike Maga prihaja do vnovične popolne homogenizacije medijskega prostora v Sloveniji v levo, kar predstavlja še dodatno omejevanje medijskega pluralizma, s tem pa se reducira tudi demokracija. V Nemčiji bi bilo nepojmljivo, da bi denimo lastnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga, ki že desetletja velja za desno usmerjeni časopis, ga kar naenkrat poskušal preusmeriti v levo. In ravno to se je zgodilo v primeru Maga. Tedenski magazin Mag je veljal vseskozi za medij, ki zastopal drugačna mnenja in poglede na aktualna družbena in politična dogajanja. Predvsem tista, ki se v ostalih medijih niso pojavljala ali so bila zapostavljena. Ravno v tem je bil čar Maga in ravno zaradi njegove neuglašenosti z ostalimi mediji mu je uspelo preživeti na majhnem in zato še bolj zahtevnem slovenskem medijskem trgu. V trinajstih letih svoje zgodovine je zamenjal tri lastnike, uredniška politika pa je vse do začetka leta 2008 vseskozi ostala enaka. Mag je zadnji dve leti v lasti časopisne hiše Delo, ki jo je maja 2007 lastniško prevzela Pivovarna Laško. Kmalu po tem je moral odstopiti odgovorni urednik dnevnika Delo, nato je bil odstopljen še predsednik uprave, na koncu pa so se novi člani nadzornega sveta, predstavniki lastnika Pivovarne Laško, spravili še na Mag, ki sem ga od 1. avgusta 2007 do 9. januarja 2008, vodil kot vršilec dolžnosti odgovornega urednika. Novi nadzorni svet Dela je na uredništvo Maga takoj pričel izvajati politično in kapitalsko motivirane pritiske. Predstavniki lastnika – Pivovarne Laško – v nadzornem svetu so se začeli obnašati kot naduredniki, naročali so članke, se poskušali vtikati v njihovo vsebino in odločati o tem, s kom lahko in s kom ne v reviji objavimo intervju. Njihovim posegom v novinarsko avtonomijo se je uprl ves Magov novinarski kolektiv. Nadzorniki, da bi zadušili upor in s tem kaznovali neposlušne Magove novinarje, so si novega odgovornega urednika našli kar v svojih vrstah. Kljub temu, da dotedanji novinar in komentator časnika Delo ter predstavnik zaposlenih v nadzornem svetu Dela Veso Stojanov s svojih uredniškim programom ni prepričal niti enega člana Magove redakcije, so ga nadzorniki vseeno imenovali za odgovornega urednika. Pri tem so prezrli tako poziv Evropske novinarske zveze (EFJ), kot obeh slovenskih novinarskih združenj, da naj izberejo urednika, ki bo imel podporo novinarskega kolektiva. Prevzem Maga se je zgodil slabo let pred volitvami in ima politično ter kapitalsko ozadje. Obstaja upravičena bojazen, da bo Pivovarna Laško s pomočjo novega urednika Stojanova in njegove namestnice Mateje Babič iz Maga poskušala narediti svoje propagandno glasilo, ki naj bi služilo njenim političnim in kapitalskim interesom. Mag pod novimi urednikom in z Delovimi novinarji, ki jih je pripeljal s sabo, ne bo več to, kar je bil. Od tednika, dokler bo še izhajal (po spremembi uredniške politike so ga začeli množično zapuščati njegovi dolgoletni zvesti bralci) bo ostalo samo še ime, v njem so se že začeli pojavljati novi avtorji – novinarji Dela, ki pišejo drugačne članke, kot smo jih novinarji Maga. S tem bo ogrožen nadaljnji obstoj političnega tednika, ki je bil zadnjih trinajst let nepogrešljivi del slovenskega medijskega prostora.
———-
Tedenski magazin Mag je pričel izhajati leta 1995, ustanovila ga je »četica« Delovih novinarjev z Danilom Slivnikom na čelu. Na peti strani prve številke Maga, ki je izšla 20. aprila 1995, takoj za oglasi, je bila objavljena karikatura Mikija Mustra - Janez Drnovšek je po telefonu Milanu Kučanu dejal: »… hej Milan, ali veš, da je tista nova revija, tisti Mag razprodan! Nikjer ga ni dobiti…«. V drugem delu karikature je bil upodobljen Kučan, kako je pokupil ves Mag. Trinajst let potem, 9. januarja 2008, ko je bil Mag uredniško prevzet, se je uresničila karikaturistova napoved. Na naslovnici zadnje številke, ki je izšla ravno na dan, ko je bil proti volji vseh zaposlenih novinarjev, obeh slovenskih novinarskih organizacij in evropske novinarske zveze, za odgovornega urednika s strani nadzornega sveta oz. lastnika Dela – Pivovarne Laško, nastavljen Veso Stojanov, sta bila upodobljena Gregor Golobič in Milan Kučan, kako ponovno krojita podobo večine slovenskih časopisov, po novem tudi Maga. Zakaj je Mag ravno v letu 2008 postal moteč faktor se lahko razloži samo v kontekstu poskusa popolne homogenizacije medijskega prostora pred jesenskimi parlamentarnimi volitvami, na katerih poskušajo za vsako ceno ponovno zmagati tisti, ki so Sloveniji vladali vrsto let pred nastopom sedanje vlade. Ti očitno ne želijo nobenega medijskega presenečenja in jim celo mali Mag predstavlja grožnjo, to pa ni več normalno in že meji na paranojo.
Mag je bil ves čas od ustanovitve medij namenjen drugačnim pogledom na družbena in politična dogajanja. Predvsem tistim, ki se v ostalih medijih niso pojavljala in so bila zapostavljena. Ravno v tem je bil čar Maga in ravno zaradi njegove neuglašenosti z ostalimi mediji mu je uspelo preživeti na majhnem in zato še bolj zahtevnem slovenskem medijskem trgu. Mag, kot je v eni svojih zadnjih kolumen zapisal njegov ustanovitelj Danilo Slivnik, je lahko samo takšen kot je, ali pa ga ni. Sprememba njegove uredniške politike, ki je ostala enaka vse od njegove ustanovitve, je lahko za njegov nadaljnji obstoj usodna. Še posebej, ker Mag ni zgolj samo neka revija, Mag so v prvi vrsti predvsem novinarji in uredniki, ki so ga v vseh teh letih ustvarjali. Za Magovce je vseskozi veljalo, da njihovo delo ni samo služba, ampak gre za način življenja. Mag pa so bili seveda tudi njegovi zvesti bralci, brez njih, ki so ga vsa ta leta kupovali, tednika ne bi bilo.
Mag so v njegovi zgodovini izdajala tri podjetja. Do leta 1999 je bil v lasti Danila Slivnika, Vinka Vasleta in Krekove družbe. Ker so nadaljnje izhajanje Maga ogrožali dolgovi propadlega dnevnika Jutranjik, je bil konec leta 1999 prodan podjetju Salomon 2000, ta pa je nato njegovo blagovno znamko konec leta 2005 prodal časopisni hiši Delo. O nakupu Maga se je že na začetku leta 2005 pričel dogovarjati nekdanji predsednik Delove uprave Tomaž Perovič, a so njegovi tedanji lastniki zanj zahtevali previsoko ceno. Decembra 2005, po nekajmesečnih pogajanjih in po opravljenem skrbnem pregledu poslovanja Maga (tega je opravila nekdanja članica uprave Nataša Šuklje Velkavrh) je Delo od Salomona kupilo blagovno znamko Mag za piškavih 123 milijonov tolarjev. Nobenih Magovih izgub ni ob tem pokrilo Delo, saj jih ni bilo, kupili so le blagovno znamko. Pa še ta sredstva za njegov nakup niso bremenila Dela, pač pa tekoče poslovanje Maga, ki je imel znotraj Delove hiše, tako kot vse ostale edicije, status samostojnega profitnega centra (to pomeni, da se za vsak časopis posebej pripravljajo bilance). 123 milijonov nekdanjih tolarjev oz. pol milijona evrov za nakup blagovne znamke se je odplačeval v obliki amortizacije za obdobje petih let iz tekočih prihodkov Maga. V prvih enajstih mesecih leta 2007 je v ta namen šlo 76.095 evrov. Če tega bremena ne bi bilo, bi Mag v enajstmesečju pridelal 56.049 evrov dobička. Dejansko pa smo ustvarili 20.046 evrov izgube, kar ni posebej veliko in manj kot je bilo planirano – 27.139 evrov. Boljši poslovni rezultati od načrtovanih so bili posledica občutnega dviga prodane naklade v zadnjih petih mesecih, ko sem bil v. d. odgovornega urednika. Avgusta, ko sem nastopil funkcijo, je bilo v povprečju prodanih 11.740 izvodov na teden, septembra 12.454, oktobra 12.771 in novembra 12.925. Podatki kažejo, da je prodaja rastla konstantno iz meseca v mesec. Posamezne številke smo prodali tudi v višji nakladi od povprečja – rekordno 44. številko okoli 14.400 izvodov. Za politične tednike, kot sta Mag ali Mladina, so takšni poslovni rezultati, vsekakor uspeh. Še posebej, če se prodaja povečuje v času, ko na drugi strani pada število prodanih izvodov večine slovenskih časopisov, s podobnimi težavami pa se soočajo tudi tiskani mediji na zahodu, predvsem zaradi pohoda interneta.
Ko je sredi leta 2007 Dela lastniško prevzela Pivovarna Laško, je bil najprej zamenjan nadzorni svet, kmalu za tem pa je moral odstopiti s funkcije predsednik uprave Dela Danilo Slivnik. To se je zgodilo potem, ko so mu pobrali precej pooblastil, kot pika na i pa je bil prenos pristojnosti imenovanja oz. razrešitve odgovornih urednikov Delovih medijev iz uprave prenesena na nadzorni svet. Vodstvo Pivovarne Laško in njihovi člani v nadzornem svetu Dela so očitno ocenili, da si bodo na ta način kot lastniki zagotovili večji vpliv na uredniško politiko posameznih Delovih edicij, tudi Maga, kjer se je takoj naslednji dan po seji nadzornega sveta 22. oktobra 2007, na kateri je odstopil Slivnik, pričel odvijati črni scenarij.
Predsednica nadzornega sveta Dela Andrijana Starina Kosem (v nadaljevanju ASK)in podpredsednik Stojan Zdolšek sta Mag jeseni 2007 iz neodvisnega in avtonomnega tednika poskušala spremeniti v propagandno trobilo Pivovarne Laško za uresničevanje njihovih poslovnih in političnih interesov, čemur pa smo se v redakciji odločno uprli. Poskušala sta se obnašati kot nadurednika, nam zapovedovati, s kom lahko in s kom ne smemo objavljati intervjuje, kakšne članke smemo pisati in kakšne ne… Prvi pritiski so se pričeli že mesec dni pred tem, ko je prišlo do sprememb v upravi Dela. Nadzornika sta že v septembru in oktobru opravljala pogovore z uredniki vseh Delovih edicij. Že septembra 2007 je predsednica nadzornega sveta Dela ASK, sicer pa uslužbenka v Pivovarni Union, zahtevala, da bi v Magu napisal članek o tem, kako Pivovarna Laško ne zlorablja monopolnega položaja na slovenskem trgu. Tej zahtevi, ki sem jo čutil kot pritisk, nisem podlegel, zato naročeni članek, ni bil nikoli napisan in objavljen. Na uredništvo mi je ASK 26. septembra prek tedanjega predsednika uprave Dela Danila Slivnika dostavila dokumente, ki sem jih pokazal 3. decembra v oddaji TV Slovenija Vroči stol. Šlo je za dve povsem nasprotujoči si recenziji ekonometrične analize koncentracije na trgu pijač iz leta 2003, ki sta jo pripravila ekonomista Veljko Bole in Žiga Jere. Prvo recenzijo so izdelali trije slovenski ekonomisti: Mićo Mrkaić, Igor Masten in Sašo Polanec, drugo pa ameriški profesor Jerry A. Hausman. Slovenski ekonomisti so Boletovo študijo raztrgali, Hausman pa jo je hvalil. Ob dostavi recenzij, ki sta bili 25. septembra poslani iz Pivovarne Laško v Pivovarno Union, in sicer za g. Zdolška in go. Starina Kosem, mi je bilo sporočeno, da naj, če mi karkoli ne bo jasno, pokličem ASK v Pivovarno Union.
Ker članka za objavo v Magu nisem bil pripravljen napisati, sem bil 2. oktobra k prvi Delovi nadzornici klican na zagovor v Pivovarno Union. ASK mi je v enournem pogovoru med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško. Nazadnje pa je še dejala, da pri Slivniku poskuša urediti vprašanje mojega statusa. Tega si nisem mogel razlagati drugače, kot da mi je posredno dala vedeti, da me bo, če bom napisal članek, podprla pri imenovanju na funkcijo odgovornega urednika. Tri tedne pozneje je bil spremenjen statut Dela, pri čemer je bila pristojnost za imenovanje odgovornih urednikov prenesena z uprave na nadzorni svet. Ker želenega članka nisem napisal, za ASK nisem bil več »najboljša kadrovska rešitev«.
Ko sem v dneh po prihodku iz Pivovarne Union prebiral časopisno dokumentacijo o tej temi, sem prišel do spoznanja, da me nadzornica poskuša grdo zlorabiti. Konec septembra je namreč odstopil direktor vladnega urada za varstvo konkurence Andrej Plahutnik, kar je vodstvo Pivovarne Laško (to si želi, kot mi je na sestanku v Pivovarni Union potrdila ASK, prevzeti Mercator in nato izpeljati menedžerski odkup celotne skupine Pivovarna Laško) očitno močno vznemirilo. V Delu je tako 25. septembra na tretji strani izšel pomenljiv članek z naslovom »Zdolšek: Če trgovskega kartela ni, ga varuh Plahutnik ni mogel najti«, ki ga je podpisala novinarka Silva Čeh in v katerem kot edini sogovornik nastopa podpredsednik nadzornega sveta Dela Stojan Zdolšek, ki na vse pretege hvali odstopljenega direktorja. »Plahutnik je eden največjih strokovnjakov varstva konkurence v Sloveniji. Ima tudi velik ugled v Evropi in pri pristojnih organih v Bruslju. Deloval je izključno na strokovni podlagi. Očitki, da njegov urad ni bil učinkovit, prihajajo od nekaterih ekonomističnih mudžahidov, ki so predvsem pop zvezde rumenega finančnega tiska… Plahutnik ni kričač, ki bi skliceval tiskovne konference in se hvalil ter govoril, kako je vse skorumpirano. Je pravi evropski tip visokega uradnika, uglajen, strokovno korekten in nikoli nesramen.« Podoben članek bi moral očitno iziti tudi v Magu, vendar nikoli ni ugledal luči sveta. Tri dni po sestanku v Pivovarni Union, v petek, 5. oktobra, ob 20.02 je zazvonil moj mobilnik, vendar klica ASK nisem sprejel, ker sem se zbal, da utegne preverjati, kako napreduje pisanje članka.
Mladoekonomisti, ki bi jih moral v Magu po naročilu ASK diskreditirati, so bili zaprepadeni, ko sem zgodbo v vseh podrobnostih razkril v daljšem javnem pismu, ki so ga povzeli slovenski mediji, v celoti pa je bilo objavljeno na nekaterih njihovih spletnih straneh. V časniku Finance so jih zaprosili za odziv na obtožbe ASK, da so za recenzijo študije Veljka Boleta od multinacionalke Interbrew prejeli podkupnino. Dr. Igor Masten je zanikal, da bi s kolegi pisal recenzijo študije Boleta in Jereta v korist Interbrewa, kar je že pred tem v odzivu na njegovo kolumno v Dnevniku namigoval tiskovni predstavnik Pivovarne Laško Jure Struc. »Javne objave študije in recenzij še nismo doživeli. Namesto strokovne diskusije se vrši medijska diskreditacija. To je pred dnevi razkril gospod Šurla. Z obžalovanjem ugotavljam, da so v vse skupaj vpletene osebe, ki so sicer v javnosti uživale ugled ‘renomiranih strokovnjakov’. Če ne gre prek objav v mednarodno priznanih revijah, se ‘renome’ očitno lahko kupi tudi z denarjem v medijih,« je zapisal dr. Masten in v nadaljevanju opozoril na absurdnost poskusa njegove medijske diskreditacije. »Metoda in njena uporaba ter osebe v ozadju so znani že vse od časov, ko smo s kolegi začeli kritično pisati o denarni politiki, z nedavnimi novinarskimi razkritji se je samo razgalila pred vsemi.« Dr. Mićo Mrkaić je Financam odgovoril, da je zanimanjem prebral pismo Silvestra Šurle in na podlagi tega pisma lahko reče naslednje: »Obžalujem, da je prišlo do tega, da so veljaki iz Laškega svojo voljo hoteli uveljaviti tudi s pritiski na medije s poskusi diskreditacije strokovnjakov, ki se ne strinjajo z njimi… Obžalujem, da sta se ASK in Veljko Bole, ki je bil nekdaj cenjen kot ekonomist, v svoji nemoči poslužila takih prijemov in poskusila, kot pravi novinar Silvester Šurla, vplivati na medije, da bi nas ti diskreditirali. Gre za dejanje, ki predstavlja žalosten precedens v strokovnih debatah pri nas, saj se je Bole poskusil skriti za ime novinarja in s tem onemogočiti izmenjavo mnenj med strokovnjaki ter varno skrit za tujim imenom umazati nasprotno stran v debati.«
Mrkaić je na podlagi tega primera pozval vse državljane, da se zavedo nevarnosti, ki jo predstavlja povezava koncentriranega kapitala in medijev. »Grozljivo se je znajti v položaju, ko v medijih velekapital napade človekovo osebno integriteto in je človek brez možnosti obrambe. Proti koncentriranemu kapitalu smo vsi, še tako močni posamezniki, le mali ljudje, brez možnosti obrambe, prepuščeni na milost in nemilost diskreditacijam, ki jih ta kapital po mili volji orkestrira.« Mrkaić zato predlaga ustanovitev organa medijskega ombudsmana, ki bi registriral in analiziral zlorabe medijev in ponujal pomoč tistim državljanom, ki se bodo znašli nemočni pred udarci medijsko-kapitalskih navez. Da bi šlo za podkupovanje s strani Interbrewa, kot je mladoekonomistom očitala ASK, je zanikal tudi dr. Sašo Polanec. »Vse je transparentno, recenzijo študije pa je naročila in plačala Pivovarna Union. Dejstvo je, da je bila Boletova študija slaba, kar smo dokazali in je potrdila britanska strokovnjakinja Margaret Slade.« Po mnenju dr. Polanca so bili motivi za poskus njihove diskreditacije v tem, da v Pivovarni Laško ne vedo, kaj se bo zgodilo z lastništvom Mercatorja. »Po odločbi urada za varstvo konkurence, ki je dopustila, da Laško prevzame Union, je vertikalna integracija nedopustna. To pomeni, da bi se morali Laščani iz Mercatorja umakniti, država pa bi morala zamrzniti njihove glasovalne pravice. Zdaj pač nervozni čakajo novega direktorja urada za varstvo konkurence in ukrepe.« Čez nekaj dni, tik pred Božičem 2007, se je zgodilo prav to, kot je napovedal dr. Polanec. Novi v. d. direktorja urada za varstvo konkurence Jani Soršak je proti Pivovarni Laško in z njo povezanim družbam uvedel postopek in zamrznil njihove delnice Mercatorja.
Javno polemiko z obema Delovima nadzornika je na spletni strani Razgledi.net komentiral tudi ekonomist dr. Jože P. Damijan. »Pomembno je javno pismo ASK premierju Janši, kjer odkriva metode obvladovanja časopisnih hiš Delo in Večer. Pomembne so javne izjave na televiziji Stojana Zdolška o tem, da je Janša osebno naročil, kdo naj bo direktor Dela in kdo odgovorni urednik. Pomembno je, da Silvester Šurla javno pove, kako sta ASK in Zdolšek želela konkretno vplivati na uredniško politiko Maga, da bi pozitivno pisal o lastniku. Pomembno je, da ASK in Zdolšek na to javno odgovarjata in še bolj razgaljata metode njunega dela. Pomembno je, da se oglasijo tudi ostali novinarji, uredniki, poslovni partnerji, ki so bili v preteklih letih deležni podobne obravnave ali so bili prisiljeni plačevati provizije bodisi s strani Janševega kabineta, bodisi neposredno s strani Laškega ali pa posredno prek njunih eksponentov ASK in Zdolška. Pomembno je, da mediji čim bolj razgalijo lastniško in interesno hobotnico Laškega v slovenskem prostoru. S tem Laško in metode njegovih akterjev razgalijo in jih naredijo smešne v njihovi vulgarnosti in brutalnosti. Spomnite se prizora iz Sopranovih, ko se hčerka in sin doma upreta lokalnemu mafijskemu šefu, ker ju v šoli zasmehujejo, da je njun oče mafijec. Javnost informacije ima veliko moč, ne pozabite tega.« Dr. Jože P. Damijan je na koncu navedel še tretjo, dopolnilno ekonomsko metodo za boj proti monopolom in oligarhom. »Moj droben prispevek k boju proti rakasti tvorbi Laškega je, da ne kupujem njihovih izdelkov in edicij, ki jih izdajajo časopisne hiše v njihovi lasti ter da ne kupujem v Mercatorju.«
Funkcijo v. d. odgovornega urednika Maga sem opravljal od prvega avgusta 2007 do 9. Januarja 2008. Na to funkcijo me je imenovala nekdanja uprava časopisne hiše Delo, ki ji je predsedoval Danilo Slivnik. Kot sem že navedel, so se pritiski name s strani predsednice nadzornega sveta pričeli izvajati tam nekje konec septembra, še ko je bil Slivnik na položaju in se po njegovem odstopu, ko je bil spremenjen statut podjetja, ko je bila pristojnost imenovanja odgovornih urednikov iz uprave prenesena na nadzorni svet, kjer imajo večino trije predstavniki Pivovarne Laško, nadaljevali v še bolj brutalni obliki. Ta sprememba statuta, ki za medijsko hišo ni dobra, je lastniku preko svojih nadzornikov omogočila neposredno vtikanje v uredništva posameznih edicij. Zdolšek je denimo od mene že na nadzornem svetu tam sredi oktobra, še za časa Slivnika, brez vsakršne zadrege, pred vsemi prisotnimi hotel izvedeti, kakšna bo v prihodnje vsebina Maga, na kar sem mu odgovoril, da ostaja še naprej enaka. Na tej isti seji je bil sprejet tudi sklep, da bosta ASK in Zdolšek opravila pogovore z vsemi odgovornimi uredniki Delovih edicij, nad tem pa ni bil najbolj navdušen tedaj še predsednik uprave Danilo Slivnik, ki je bil kmalu za tem, 22. oktobra, odstopljen – potem ko mu je nadzorni svet sistematično pobral skoraj vsa ključna pooblastila.
Že takoj naslednji dan po Slivnikovem odstopu, 23. oktobra, sta ASK in Zdolšek nenapovedano prišla v uredništvo Maga in nemudoma zahtevala pogovor z mano. ASK mi je takoj dala vedeti, da Slivnik ni več moj šef, da je po novem to ona in da se naj tega zavedam. Dodala je, da Maga ne mislijo ukiniti, ne spremeniti njegove uredniške politike, da z Maga ne bodo naredili Mladine, saj bi bilo to lahko usodno. Zagotavljala je, da bo nadzorni svet uredništvu zagotavljal avtonomijo, da bodo Magovi novinarji lahko svobodno pisali. Bodo pa nadzorniki pozorno spremljali, je še dodala, če se bodo v reviji še naprej pojavljali »prstni odtisi« Danila Slivnika in v tem primeru ostro ukrepali. Nadzornika sta mi na mojo veliko osuplost zabičala še, da Slivnik, ki je ustanovil Mag, ne sme fizično hoditi po njegovem uredništvu. Že na prvem pogovoru sta mi očitala objavo intervjuja s predsednico LDS Katarino Kresal. Zdolšek mi je dejal, da so intervju z njo v Delu preprečili, da pa jim je v Magu ušlo, ASK pa je ob tem pripomnila, da si ji včasih zdi, da je Mag glasilo LDS. Njune očitke sem takoj zavrnil kot absurdne. Prvič, nadzorni svet nima nobenih pristojnosti, da bi se vtikal v uredniško politiko in denimo izbiral intervjuvance, in drugič, šlo je za povsem običajen intervju, kot ga vsak teden objavimo v Magu in ne vem zakaj bi morala biti predsednica LDS, kot novinka na slovenski politični sceni, pri tem diskriminirana. Njuni očitki so me začudili še toliko bolj, ker je nekdanji dolgoletni direktor Pivovarne Laško Tone Turnšek svetovalec LDS, ki ji predseduje Kresalova, a sem kmalu po tem pogovoru izvedel, da bi lahko šlo za čisto osebno zadevo odvetnika Zdolška, ki naj bi bil v sporu s svojim odvetniškim kolegom Mirom Senico, sicer osebnim partnerjem Kresalove. Če je bilo temu res tako, je Zdolšek poskušal izrabiti svoje članstvo v nadzornem svetu Dela za »poravnavanje zasebnih računov« z odvetnikom Senico. Možno pa je tudi, da so imele njegove intervencije širše politične cilje, saj je Zdolšek v začetku septembra novinarjem Dnevnika razlagal, da je pri vodstvu Pivovarne Laško še pred ustanovitvijo svoje stranke iskal medijsko podporo Gregor Golobič in da so mu lastniki Dela dali koncesijo nad časopisno hišo, ki izdaja osrednji slovenski tiskani dnevnik. Še pred tem, v drugi polovici junija, kot je že pisal časnik Finance, pa se je prvi mož Laškega Boško Šrot srečal z Milanom Kučanom v Pamižani na Paklenskih otokih pri Hvaru.
Kljub mojemu kljubovanju sta mi nadzornika na prvem pogovoru vseeno ponudila uredniško mesto in mi naložila, da v najkrajšem času pripravim uredniški program, da bo Mag dobil odgovornega urednika s polnimi pooblastili, da ga ne bo več vodil vršilec dolžnosti. Nekaj dni za tem, ko sem predsednici nadzornega sveta poslal uredniški program, je sledil drugi sestanek, ki je bil prav tako nenapovedan. Tudi tokrat sem se pogovarjal samo z dvema članoma nadzornega sveta – ASK in Zdolškom. Še preden smo se začeli pogovarjati o predloženem programu, sta mi oba nadzornika očitala objavo intervjuja s koprskim županom Borisom Popovičem in uredništvo Maga obtožila, da naj bi bil del nekakšne Popovičeve mafije. Vsaj tako se naj bi govorilo, je dejala ASK, v štabu predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta, ki ga je vodil nekdanji prvi mož policije Marko Pogorevc (kasneje sem izvedel, da je ASK vrsto let dobra prijateljica Pogorevčeve žene, pa tudi Zdolšek je v Peterletovem štabu tik pred prvim krogom predsedniških volitev na presenečenje mnogih »delil pravne nasvete«). Da smo del Popovičeve mafije, je po Zdolškovih navedbah, potrjevalo tudi 30 »nesramnih« vprašanj, ki jih je Magova novinarka Brigite Ferlič Žgajnar dan pred tem drugim pogovorom poslal izolskemu županu Tomislavu Klokočovniku. Zaradi absurdnosti obtožb mi je skoraj zastal dih. Toda Zdolšek ni odnehal, zahteval je, da naredimo intervju tudi s Klokočovnikom, ki ga je Popovič napadel v že objavljenem intervjuju v Magu. Ko sem mu poskušal razložiti, da pripravljamo članek o prvi obletnici spremembe županske oblasti v Izoli, mi je zabrusil, da članek ni enakovreden intervjuju, kar sem odklonil in se ob tem začudil, kako je lahko videl vprašanja, ki jih je novinarka poslala Klokočovniku. Zdolšku sem še dejal, da se mi zdijo njegovi pritiski nesprejemljivi, še posebej, ker je izolski župan njegov klient, saj ga je zastopal pred sodiščem. Sploh pa, sem še enkrat poudaril, nadzorni svet nima nobenih pristojnosti za vmešavanje v uredniško delo, očitke o tem, da naj bi bili del nekakšne Popovičeve mafije pa sem zavrnil kot absurdne. Zdolšek se kljub temu ni vdal in je še enkrat spomnil na intervju s Katarino Kresal in zahteval, da opravimo intervjuje z vsemi predsedniki političnih strank. Poskušal sem mu dopovedati, da smo vse te intervjuje že objavili v obdobju zadnjega leta in da intervjuvancev ne izbiramo kampanjsko, pač pa glede na aktualnost dogodkov.
Nato smo vendarle prešli na moj predloženi uredniški program, ki pa ga nista bila pripravljena sprejeti, saj v njem še posebej zahteval popolno avtonomijo uredništva od lastnikov. Zahtevala sta, da se ta del popravi, da se v program jasno zapiše spoštljiv odnos uredništva do uprave, nadzornega sveta in lastnika. Po pregovarjanju sem bil pripravljen sprejeti kompromisno rešitev, da mora iti za obojestransko spoštovanje. Nato je sledil nov plaz očitkov. ASK je šel v nos intervju s šolskim ministrom in podpredsednikom SDS Milanom Zverom. Novinar Igor Kršinar ga je namreč vprašal, ali je ASK še vedno članica največje vladne stranke, na kar mu je Zver odgovoril, da ne ve, a da upa, da ne več. ASK mi je dejala, da bi moral novinar o članstvu v SDS vprašati njo in ne Zvera ter, da sama že ne misli izstopiti iz stranke, če pa so boljševiki, jo pa naj kar samo vržejo ven. Nadalje sta nadzornika izražala pripombe glede člankov o tajkunih. Dejala sta mi, da naj bi bili ti koristni za Slovenijo in ob tem navedla primer Pivovarne Laško, ki sponzorira rokomet in gasilska društva, medtem ko Lek, ki je bil prodan tujcem, tega ne počne. Odvrnil sem jima, da pišemo za ljudi in ne za tajkune, na kar je Zdolšek zabrusil, da naj ne zganjam demagogije. ASK je šla dalje – po njenem v Magu nismo pisali o pravih vzrokih za inflacijo. Čeprav statistični podatki in mednarodne primerjave govorijo drugače, mi je poskušala dopovedati, da je za visoko inflacijo v največji meri kriva napačna politika Janševe vlade in ne dvigovanje cen hrane v Mercatorju. Zdolšek pa je nato še omenil članek o STA in ob tem insinuiral, da so ga namesto novinarke Elvire Miše napisali kar v kabinetu predsednika vlade. Ker nobenega od njunih očitkov nisem bil pripravljen sprejeti in sem dejal, da se pred njima ne mislim metati po tleh, da bi ju prepričal v svoj prav, mi je ASK dejala, da je Janša po njenem leta 2004 dobil volitve zaradi Maga in da zdaj tega več ne mislijo dopustiti ter da pričakujejo, da se bodo v reviji pričeli pojavljati tudi članki, ki bodo kritični do predsednika vlade.
Kot smo se dogovorili, sem ASK naslednji dan poslal popravljen uredniški program, a v naslednjih dneh ni bilo nobenega odgovora. Namesto tega so se začela prva šikaniranja, ki sem jih sprva poskušal razrešiti znotraj podjetja. Pri plači za oktober sem tako ostal brez stimulacije za dodatno delo v. d. odgovornega urednika. Čeprav je bil novi predsednik uprave Peter Puhan pravočasno obveščen o dogovorjeni stimulaciji z njegovim predhodnikom, je njeno izplačilo zavrnil, z izgovorom, da se naj bi neprimerno obnašal do nadzornega sveta. Ko sem se nato pisno pritožil nadzornemu svetu in lastniku, pa se je Puhan pričel sprenevedati, da ga o tej zadevi Danilo Slivnik ni obvestil ob primopredaji poslov. V naslednjih dneh je nato uprava vendarle sprejela sklep, da se mi dogovorjena stimulacija izplača pri naslednji plači v decembru. V torek, 20. novembra, dan po izglasovani zaupnici vladi, ko je premier Janez Janša med govorom v državnem zboru omenil, da se izvajajo pritiski na Mag, me je v svojo pisarno poklical predsednik Delove uprave, mi pomolil pod nos s flomastrom označen del Janševega govora v parlamentu in zahteval, da napišem demanti, kar sem odločno odklonil. Naslednje jutro mi je Puhan poslal e-sporočilo in mi postavil ultimat, da odgovorim na preprosto vprašanje, ali je kdo od uprave, nadzornega sveta ali predstavnikov lastnika nad mano izvajal pritiske. Moj odgovor je pričakoval do 16. ure. Pet minut prej sem mu ga poslal, v njem pa sem med drugim navedel, da sta se nadzornika na obeh pogovorih, opravljenih z mano, poskušala vmešavati v uredniško politiko Maga, ki je zapisana v njegovi programski zasnovi, in da sem njune zahteve glede posameznih vsebin Maga čutil kot grob pritisk na avtonomnost in neodvisnost uredništva. Naslednji dan sem po elektronski pošti prejel pismo ASK in Zdolška, v katerem sta moje navedbe o njunih pritiskih označila za neresnične in jih ocenila kot žaljivo obdolžitev. Na koncu pa sta izrazila neprijetno presenečenje nad mojim pismom, ki sem ga poslal v vednost tudi predsedniku uprave Pivovarne Laško Bošku Šrotu, in zapisala, da ga čutita kot poskus njune osebne diskreditacije.
Naslednji dan, v petek 23. novembra, je prvi mož Laškega Boško Šrot napisal javno pismo predsedniku vlade Janezu Janši, v katerem smo med drugih lahko tudi prebrali, da se v nasprotju »od vseh dosedanjih vlad in tudi vaše Pivovarna Laško nikoli ni vtikala v kadrovanje urednikov in narekovanje vsebin«. V intervjuju za Delovo Sobotno prilogo, ki ga je Šrot tik pred Božičem zaupal v pripravo svojemu skrbno izbranemu novinarju, pa je prvi laški pivovar dal javno zavezo, da Dela ne bo zlorabljal za svoje zasebne potrebe ali za potrebe skupine Pivovarna Laško. Še enkrat je ponovil, da se nikoli niso vmešavali v uredniško politiko. »Dela ne potrebujemo za to, da bo o nas lepo pisalo. V nasprotju s politiko ne živimo od lepega videza, ampak od števila prodanih steklenic piva. Tako nas tudi pri Delu zanima zgolj poslovni rezultat. Na novinarjevo vprašanje ali je postal tednik Mag res tarča političnih pritiskov, pa je odvrnil: »Veliko je bilo prišepetavanj tako z leve kot tudi z desne politične sfere, da naj Mag prodamo ali ukinemo. Mag smo leta 2005 kupili in ga bomo še naprej izdajali, ne da bi kot lastniki menjali uredniško politiko. Razumem lahko tiste, ki so imeli Mag, da jih boli, ker so tudi njega prodali Delu.«
Novinarji Maga smo se odločili takoj preizkusiti kredibilnost Šrotovih besed in predsednika uprave Pivovarne Laško 24. decembra javno pozvali, da iz nadzornega sveta Dela odpokliče svoja predstavnika ASK in Zdolška zaradi politično in kapitalsko motiviranih pritiskov, ki sta jih izvajala na uredništvo Maga. O njunih pritiskih sem kot v. d. odgovornega urednika Šrota že pred tem pisno obvestil dvakrat: prvič 21. novembra in drugič 5. decembra. Šrot nam na naše proteste ni odgovoril in je s tem še naprej podpiral sporno početje svojih nadzornikov na Delu. S tem pa je na laž postavil svojo javno izrečene zaveze, da Dela ne bo zlorabljal za zasebne interese oziroma interese Pivovarne Laško in da na Magu kot lastniki ne bodo menjali uredniške politike. Ko je 28. decembra nadzorni svet Vesa Stojanova imenoval za odgovornega urednika za obdobje petih let kljub soglasnemu nasprotovanju Magovih novinarjev in kljub pozivom obeh slovenskih novinarskih združenj in evropske zveze novinarjev, je tiskovni predstavnik Pivovarne Laško Jure Struc je v izjavi za javnosti pozdravil Stojanovo imenovanje in zapisal, da so v družbi prepričani, da je nadzorni svet izbral najbolj usposobljenega in kredibilnega kandidata. »Pričakujemo, da bo Stojanov avtonomno in samostojno vodil tednik Mag ne glede na zunanje ali notranje politične pritiske ter da bo negativno poslovanje revije Mag končno dobilo pozitiven trend.« Ta izjava je predstavljala vrhunec sprenevedanja laških pivovarjev.
Nadzornika, ki sta mi sprva ponujala funkcijo odgovornega urednika in me v postopku imenovana preizkušala z dojemljivostjo za njune pritiske, je očitno kmalu, ker sem se jima uprl, postalo jasno, da bosta morala najti drugega kandidata. Že pred drugim pogovorom, ko sta ga v začetku novembra opravila z mano, je v akcijo iskanja odgovornega urednika Maga stopil sam predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot, ki je po telefonu prepričeval Suzano Rankov, urednico Poslovnega Dnevnika, z njo pa sta se nato v novembru še dvakrat dobila Delova nadzornika ASK in Zdolšek. Ker je Rankova ponudbo zavrnila, saj ni želela sodelovati v njuni umazani igri politično-kapitalskega prevzema Maga, je bil nadzorni svet prisiljen objaviti javni razpis za novega odgovornega urednika. Po naključju ali pa tudi ne, so nadzorniki sklep o objavi javnega razpisa sprejeli 28. novembra, prav na dan, ko je bil v Magu objavljen veliki intervju s predsednikom vlade Janezom Janšo. V njem je premier prvič javno priznal, da je bila prodaja Mercatorja napaka in kot najbolj odgovorno pri tem izpostavil nekdanjo predsednico nadzornega sveta Kapitalske družbe ASK. Dva dni za tem, 30. novembra, so se v Črni vdovi, kot pravijo Delovi stolpnici na Dunajski 5, spet prikazala nadzornika in zaradi dogajanj okrog Maga zahtevala izredni sestanek z vsemi uredniki edicij. Zdolšek me je že takoj na začetku ozmerjal za lažnivca in pred vsemi povedal, da me ne bo podprl pri imenovanju za odgovornega urednika. Bilo je povsem očitno, da je bil sestanek namenjen zgolj zastraševanju ostalih urednikov Delovih edicij, od katerih se nihče ni postavil na mojo stran. Večina jih je le nemo in prestrašeno gledala v tla, oglasila sta se le Marjan Bauer in Janez Markeš. Bauer je dejal, da nanj nikoli ni nihče pritiskal, Markeš pa se je poskušal distancirati od Maga, češ, da gre za njegove nekdanje kolege, o katerih ima zadnje mesece sicer svoje mnenje, ki pa ga bo raje zadržal zase, ker da je slabo (zanimivo, da si tega čez nekaj dni ni upal povedati pred TV kamerami, kjer je dejal le, da ne bo povedal nič slabega čez svoje nekdanje sodelavce na Magu).
Ker bi bila vsakršna razprava v takšnem naelektrenem ozračju na izrednem sestanku z nadzorniki neproduktivna, sem se kljub zapovedi, da probleme rešujemo znotraj hiše, odločil, da o pritiskih spregovorim javno v oddaji Vroči stol na TV Slovenija. Z nastopom pred kamerami sem po odzivih sodeč, ki so bili skoraj vsi pozitivni, z iskrenostjo povedanega, ljudi prepričal, kar pa je še bolj razkačilo ASK in Zdolška, ki sta naslednji dan napisala javno pismo, še pred tem, prav na dan izrednega sestanka z uredniki, pa skrajšala rok za prijavo na javni razpis iz 17. na 10. decembra. Kasneje je postalo jasno, da zato, ker je Zdolšku uspelo pregovoriti predstavnika zaposlenih v nadzornem svetu Vesa Stojanova, da je sprejel ponujeno kandidaturo. Javni razpis se je nato spremenil v farso. Nadzorni svet je za novega odgovornega urednika Maga izbral kar člana iz svojih vrst. Ob tem je zanimivo, da si nadzornika nekaj mesecev pred tem nista prizadevala, da bi javni razpis objavili tudi za urednika Dela.
V javnem pismu, ki je nastalo kot odziv na oddajo Vroči stol, sta nadzornika zanikala vse izrečene obtožbe na njun račun, moje izjave o pritiskih pa označila za neresnične in zavajajoče. »Vse kaže, da so izrečene obtožbe del širšega načrta v totalni vojni med Janezom Janšo in Pivovarno Laško,« se je v slogu teorije zarote zapisalo ASK in Zdolšku. Zanimivo, da je nekaj podobnega že dan pred tem na Vročem stolu izjavil tudi Markeš, ki se je po prevzemu uredniške funkcije na Delu povsem podredil interesom lastnika, njegovih nadzornikov in njihovih novih političnih zaveznikov. Postal je njihov »novinarski janičar« - gre za termin, ki si ga je sam izmislil za nekatere Delove novinarje, ko je pred leti z njimi obračunaval v svojih člankih v Magu. Markeš je konflikt, ki je nastal med mano in nadzornim svetom Dela, javno razlagal kot posledico neke vojne, ki se je začela na politični ravni, njena postranska žrtev pa so novinarji. Žalostno je, da je Markeš bolj verjel nadzornikoma kot pa novinarskemu kolegu, s katerim je v isti redakciji preživel zadnjih deset let. V resnici pa v primeru Maga ni šlo za nobeno totalno vojno proti Pivovarni Laško, ampak samo za boj za svobodo tiska in novinarsko avtonomijo. Ob tem še enkrat pravim - za vse navedbe, ki sem jih izrekel v oddaji Vroči stol, obstajajo dokazi, oba pogovora, ki sta ju predsednica in podpredsednik nadzornega sveta Dela ASK in Zdolšek konec oktobra in v začetku novembra opravila z mano, sta ustrezno dokumentirana, verodostojnost mojih izjav lahko potrdijo priče, obstajajo pa še drugi dokazi. Trdno stojim za izrečenim in zapisanim in sem kadarkoli o tem pripravljen pričati pred organi pregona ali na sodišču. Nadzornika sta mi v javnem pismu poskušala še podtakniti, da sem se pritiskov spomnil šele po tistem, ko sem ugotovil, da bo objavljen javni razpis za odgovornega urednika. To je bila še ena v vrsti laži, ki sta jih širila ASK in Zdolšek, da bi poskušala prikriti svoje umazano početje. O pritiskih obeh nadzornikov sem prvega moža Laškega in upravo Dela namreč obvestil že teden dni pred sprejetjem sklepa o objavi razpisa. Javno obračunavanje ASK in Zdolška z mano pa je v sporočilu za javnost obsodil tudi upravni odbor Združenja članov nadzornih svetov.
Dan po izteku razpisa, 11. decembra, je nadzorni svet za novega odgovornega urednika predlagal komentatorja Dela in predstavnika zaposlenih v nadzornem svetu Vesa Stojanova. 19. decembra je sledila predstavitev kandidata za novega urednika Magovemu novinarskemu kolektivu, tri dni za tem je sledilo glasovanje, na katerem Stojanov od petih Magovih novinarjev, urednika fotografije in likovnega urednika ni dobil niti enega glasu podpore. 20. decembra nas je sprejela varuhinja človekovih pravic, ki smo jo seznanili s pritiski Delovih nadzornikov, še isti dan pa je Evropska zveza novinarjev (EFJ) medijsko hišo Delo pozvala, naj izbere odgovornega urednika Maga, ki bo imel podporo novinarjev. Zapisali so, da imajo enostranska imenovanja ali razrešitve urednikov brez predhodne odobritve novinarjev dokazano negativen vpliv na medije. »Zelo smo zaskrbljeni nad dogajanjem v slovenskih medijih v zadnjem obdobju in upamo, da bo dialog med upravo in zastopstvom novinarjev ploden in da bo uredniška neodvisnost na Magu zagotovljena tudi v bodoče,« je dejal predsednik EFJ Arne König. Toda Delovni nadzorniki so se požvižgali tako na poziv EFJ, kot na podobna poziva obeh slovenskih novinarskih združenj, kroga intelektualcev okrog Nove revije, aktiva novinarjev Dela in Stojanova 28. decembra lani vseeno imenovali za odgovornega urednika Maga, mandat pa je nastopil 9. januarja, na dan, ko je imel Mag na svoji naslovnici upodobljena Milana Kučana in Gregorja Golobiča, ki sta se v svojem vnovičnem pohodu po slovenskih tiskanih medijih na koncu spravila še na Mag, od katerega bo, dokler bo še izhajal, ostalo samo še ime. To, kar se je zgodilo z Magom, je zelo žalostna in kruta zgodba za slovensko novinarstvo in slovenski medijski prostor, ki postaja ponovno vse bolj enoumno homogen.
***
